Akademija v čast Brezmadežni

Posted by:

Na predvečer praznika Brezmadežnega spočetja Device Marije smo v naši župnijski cerkvi imeli akademijo v čast Brezmadežni. Marijo smo počastili z lepim sodelovanjem mladih pri sami sveti maši z branjem beril, pripravljenimi prošnjami, z uvodom v očenaš in s petjem naših srednjih Martinčkov. Po sveti maši je sledila akademija ob skrbno izbranem besedilu naše katehistinje. Ko smo odhajali iz Cerkve, je naše srce tiho prepevalo v hvaležnosti, da nam Bog daje Mater Marijo, na katero se lahko obrnemo v vsaki življenjski situaciji in nam je hkrati zgled popolnega zaupanja Bogu.

 

Marijina zgodba se je začela, še preden se je ona sama rodila. To zgodbo bi morali napisati z zlatimi črkami, kajti nastala je kot sad tistega najboljšega, kar lahko da neki narod, ki je stopal božjemu soncu naproti, ob tem trpel lakoto in žejo in bil izpostavljen številnim preizkušnjam.To je zgodba, ki nam daje vero, da je med nami še zmeraj košček modrine, pa čeprav je nebo prekrito z oblaki.Izraelsko ljudstvo, ki je znalo opazovati nebo in ki se je spraševalo, od kod prihaja svetloba, se je že dolgo, zelo dolgo obračalo s prošnjami na Boga svojih očetov, na Boga Abrahamovega, Izakovega in Jakobovega.

Boga so prosili, da bi šel “zdoma” in prišel k njim. Želeli so ga videti. Že od nekdaj so se spraševali, kje bi lahko prebival.

V resnici Bog prebiva v slehernem izmed nas po svojem Duhu. Vse življenje iščemo njegov obraz. Ni lahko videti Boga tam, kjer je, in takega kot je, če nam On sam ne pride naproti.

Marija, ki so jo v domačem jeziku klicali Myriam, je prav tako pričakovala in si želela spoznati živega Boga s katerim se je pogovarjala v molitvi.Bila je še najstnica, ko je Bogu odgovorila “Zgodi se!” Njena velika svoboda ni bila obremenjena z grehom, zato je lahko spoznala, kaj Bog pričakuje od nje. Kaj bi se zgodilo s človeštvom, če bi Marija takrat rekla: “Joj, jaz pa res ne bi … !”Ko je angel prišel k Mariji, se je prestrašila in ni mogla razumeti, kaj se dogaja. V kakšni podobi je bil angel, niti ni tako važno. Marija je svojega gosta prepoznala kot božjega poslanca in prinašalca sporočila, zato se je prestrašila. Ni bila vajena takšnih obiskov, svoje življenje je sprejemala kot preprosto, skrito delo in pomoč svojemu zaročencu Jožefu in si ni delala utvar, da je poklicana za kaj večjega. Takšni so pač preprosti, skromni ljudje, ki vedo, da so njihovi domači in najbližji sorodniki tisto okolje, kjer lahko s svojo predanostjo in služenjem smiselno in zadovoljno živijo.

“Marija, Bog te je izbral!” so bile angelove besede namenjene tudi nam. Na svetu nismo zaradi sebe, na svetu smo zato, da za seboj pustimo vidne sledi in opravičimo svoj obstoj.

 

Mnoge filmske zgodbe nam pripovedujejo o Marijinem življenju. Pogosto se z njo srečujemo na Golgoti. Njene solze so nam domače. Kaj pa njen smeh? Zgodba pripoveduje, da se je Marija smejala samo trikrat.Prvikrat, ko je mali Jezušček zagledal na drevesu lepo jabolko in rekel: “Jabolček, vidiš, kako sem še majhen, da te ne morem doseči. Ko ne morem jaz do tebe, pa pridi ti do mene, ker bi te tako rad pojedel!” Tem preprostim besedam se je Marija nasmehnila. Ampak jablana je Jezuščka poslušala in se nagnila k njemu, da je mogel utrgati jabolko.
Drugič je bilo takole: Marija je urezala Jezuščku prvo suknjo in ga šaljivo vprašala, ali ve, kako jo je treba stkati. “O, to ni težko,” je odvrnil. “Vidiš, ta rokavček se mora strniti tukaj, drugi pa na tem mestu. Suknjica bo prav lepa in močna in jo bom mogel nositi še, ko bom velik.” Marija se je nasmehnila preprostim besedam. Suknjica pa se je strnila in naredila brez šiva, tako kot je rekel. In suknja je z njim vred rasla in ostala cela in lepa, dokler je živel. Po njegovi smrti pa so žrebali vojaki zanjo, kakor je pisano v Svetem pismu.
Tretjič se je Marija smejala, ko je bil Jezus že nekoliko odrasel in je pomagal svojemu krušnemu očetu pri delu. Sv. Jožef je potreboval desko. Našel jo je, ko jo je pomeril, se mu je zdelo, da je nekoliko prekratka. “Pa kaj zato, če je prekratka,” je rekel Jezus, “dajva, raztegniva jo!” Marija se je zasmejala, sveti Jožef in Jezus pa sta prijela desko, ki se je tako raztegnila, da sta jo mogla porabiti.

 

Michel Quoist (beri: Mišel Kvist) je zapisal čudovito hvalnico Mariji.Moja najlepša zamisel, pravi Bog, je moja Mati.Manjkala mi je in ustvaril sem jo.

Ustvaril sem Mater, preden mi je ona podarila življenje. Tako je bilo bolj varno …

 

Všeč mi je, pravi Bog, ko vidim, da ljudje moje darove cenijo.

Že od nekdaj, ko so kristjani zaslutili veliko skrivnost moje sinovske in bratske ljubezni …

 

Zdaj naj se z njo okoristijo, pravi Bog.

V nebesih imajo Mater, ki jih spremlja z očmi, s svojimi telesnimi očmi.

V nebesih imajo Mater, ki jih ljubi z vsem srcem, s svojim telesnim srcem.

 

In ta mati je moja Mati, ki me gleda z istimi očmi in z istim srcem.

Če bi ljudje bili pametni, bi to izrabili, saj ne smejo dvomiti, da njej ne morem ničesar odreči …

Kaj hočete, moja Mati je. Tako sem hotel in ni mi žal.

 

Eden nasproti drugemu z dušo in telesom, Mati in Sin, na veke Mati in Sin …

 

 

Prav na današnji dan leta 1933 so v Rimu razglasili Bernardko Lurško za svetnico.Iz njenih pričevanj zvemo, kako ji je “Gospa v belem” razodela ime. Bernardka je povedala: “Trikrat zaporedoma sem jo vprašala. Vedno se je le smehljala. Končno sem tvegala še četrtič: roki je imela spuščeni, oči je dvignila proti nebu, in tedaj mi je, ko je sklenila roki v višini prsi, povedala, da je Brezmadežno spočetje. To so zadnje besede, ki mi jih je namenila. Spet sem se vrnila h gospodu župniku in mu povedala, da mi je rekla, da je Brezmadežno spočetje. Vprašal me je, če sem povsem prepričana. Pritrdila sem in dodala, da sem to besedo ponavljala vso pot, da je ne bi pozabila.”Papež Pij IX. je razglasil versko resnico o brezmadežnem spočetju 8. decembra 1854, štiri leta pred tem dogodkom, ko je bilo Bernardki 10 let.

 

 
Veliki častilec Brezmadežne, sv. Maksimilijan Kolbe, je zapisal:“Darovati se Brezmadežni: biti moramo njeni otroci, v vseh ozirih moramo biti njeni, dokler ne postanemo del nje same.” 
“Daj mi, o draga Mati, da te tvoj otrok posnema v vsem in za vse, z eno besedo, da bom otrok po tvojem Srcu in po Srcu tvojega dragega Sina,” je v dnevnik zapisala Bernardka.Daj nam, draga Mati, da postanemo tvoji otroci tudi vsi tukaj zbrani!

 

 

 

0
  Povezane objave
  • No related posts found.