Enodušno vztrajanje v molitvi

Posted by:

1. junija, 2014: 7. velikonočna nedelja - leto A

Velikonočni čas se izteka, saj je od praznovanja največjega krščanskega praznika minilo že skoraj mesec in pol in v četrtek smo se s praznikom Gospodovega vnebohoda poslovili od vstalega Kristusa. Šmarnice so mimo, obhajila in birme, verouk smo za letos zaključili, bližajo se šolske počitnice in kar sama se ponuja misel, da bi lahko tudi Boga, Cerkev in kar je v zvezi z njo postavili za nekaj časa na stranski tir – tja nekje do jeseni.

Tako nekako bi lahko razmišljal sodobni kristjan, obremenjen z vsemi mogočimi obveznostmi in aktivnostmi, med katerimi je – kdove na katerem mestu – tudi vera. Tako nekako je razmišljal tudi neki župljan v neki podeželski župniji. Sklenil je, da ne bo več hodil k maši, in sicer z znanim izgovorom, da se z Bogom lažje pogovarja v naravi kot pa v cerkvi pri bogoslužju. Nekega zimskega večera ga je župnik povabil na obisk. Sedela sta pri kaminu in se pogovarjala. Oba sta se izogibala temi o maši. Med pogovorom je župnik vzel iz kamina poleno, ki še ni čisto gorelo, in ga položil na rob kamina. Nehote sta moža opazovala, kako je začelo poleno na robu počasi ugašati, medtem ko so druga polena v kaminu lepo gorela ter grela in svetila. Župnik je molčal, župljan pa je spoznal in dejal: »Naslednjo nedeljo bom prišel k maši.« (Dragoceno darilo zgodb, 89)

Svetopisemska knjiga apostolskih del, ki vsebuje veliko zgledov življenja in dela apostolov in prvih kristjanov, nam za tako počutje daje dober zgled. V prvem berilu, vzetem iz Apd, smo poslušali, kako so se apostoli po Jezusovem vnebohodu vrnili z Oljske gore v Jeruzalem, kjer so se zadrževali tiste dni po Jezusovem vstajenju. Poimensko je naštetih vseh enajst apostolov in pa Marija (Juda, ki je Jezusa izdal in se obesil, je izvzet). Posebej pa je omenjeno njihovo enodušno vztrajanje v molitvi.

Enodušno pomeni, da so ostali skupaj, povezani; niso se razšli oz. šli vsak zase v svoj kraj ter se odtujili. Kar so doživeli z Jezusom, jih je povezalo za vedno. Vztrajanje pomeni, da Jezusovega odhoda niso vzeli kot oddih oz. počitnice za njih same, pač pa so še naprej živeli, kakor da bi bil on sam med njimi. Še več: živeli so v pričakovanju, da jim pošlje obljubljenega Svetega Duha, po katerem bo vedno navzoč Bog v svetu. V molitvi pomeni, da niso bili skupaj zgolj zato, da bi bili povezani med seboj v prijateljskem vzdušju, pač pa preko molitve tudi z Bogom.

Kako jim je uspevalo takšno življenje? Nam pa se dogaja, da se po množičnem praznovanju velike noči vedno znova porazgubimo in se ob nedeljah med letom v precej okrnjeni zasedbi zbiramo pri sv. maši, ko obhajamo velikonočne dogodke … O množičnem enodušnem vztrajanju v molitvi ni kaj dosti sledu …

Bratje in sestre, zgled vztrajnosti prvih apostolov v enodušni molitvi je za vsakega kristjana in sleherno krščansko skupnost – tudi za našo župnijo – povabilo, da bi tudi v času »med letom« (po velikonočnem času) živela med nami stalna povezanost v molitvi in prejemanju zakramentov ter medsebojni pomoči. Če nam to vedno ne uspeva, naj nas opogumlja zagotovilo, da je Jezus pri zadnji večerji molil tudi za nas, da bi vztrajali v zvestobi njemu in da bi bili enotni med seboj.

Janko Rezar, župnik

0
  Povezane objave
  • No related posts found.