Evharistija – znamenje Božje velikodušnosti

Posted by:

3. avgusta, 2014: 18. nedelja med letom - leto A

Mati Terezija je prišla k hinduistični družini, ki že več dni ni nič jedla. Dala jim je nekaj riža. To, kar se je potem zgodilo, jo je močno pretreslo. Mati je riž razdelila na pol in ga polovico odnesla k sosednji muslimanski družini. Ko je to videla mati Terezija in izrazila svoje začudenje, ji je žena odvrnila: »Pa saj tudi oni niso že več dni nič jedli!« Mati Terezija je ta dogodek pripovedovala kot primer velikodušne ljubezni. (B. Rustja)

Današnja Božja beseda govori o Božji velikodušnosti, ki v prvem berilu vabi vse, ki nimajo denarja, naj pridejo in jedo ter pijejo. V evangeliju je velikodušen Kristus, ki nasiti množico. Velikodušen je tudi človek, ki da Jezusu na voljo pet hlebov in dve ribi, ki jih je Kristus razdelil učencem. Velikodušni so učenci, ki kruh delijo množicam.

Čudež pomnožitve kruha, ob katerem se Jezus izkaže velikodušen in tega uči tudi svoje učence, je podoba in napoved tega, kar praznujemo nedeljo za nedeljo, podoba sv. maše. Čudež Božjega darovanja človeku pri mašni daritvi nas vabi, da bi mogli ta čudež ponavljati naprej, v življenju. A najprej ga moramo sami doživeti, tudi tako, da se primerno pripravimo na prejem Božjega kruha, sv. obhajila.

To storimo najprej s skesanimi srci (po kesanju ali sv. spovedi), pozna pa naj se tudi v drži telesa. Ko pridemo v cerkev, kjer je Najsvetejše v tabernaklju (to sporoča večna luč), iz spoštovanja do Gospoda pokleknemo (z desnim kolenom do tal). Ko pristopimo k sv. obhajilu, ne oklevamo. Prejmemo ga lahko na roke (desna dlan pod levo) ali na usta – hostijo zaužijemo takoj (je ne odnašamo). Obhajilo lahko prejmemo stoje ali kleče (zaradi praktičnosti najprej tisti stoje, nato kleče). Z jasnim odgovorom »Amen.« izpovemo vero, da s hostijo prejemamo Kristusovo telo. Ko prejmem hostijo, ni potrebno poklekovati ali delati pokleku podobnih gest – Jezusa si že prejel v svoje telo in je v tebi, ne več pred teboj. Bolj na mestu je, da se s pesmijo ali v tihoti zahvališ za ta Božji dar, ki ga nosiš s seboj. Neprimerno je, da bi Božjo velikodušnost do nas omejeval naš napuh: napačno je misliti, da nekdo boljo vredno prejme obhajilo kot drugi (zaradi drže telesa) – za vse je obhajilo dar. Ni smrtni greh prejeti obhajilo stoje ali na roko! Ni več vredno, če obhajilo prejmem kleče. Bolj kot to je pomembno, kako se na prejem obhajila pripravim.

Janko Rezar, župnik

0
  Povezane objave
  • No related posts found.