»Jaz sem vstajenje in življenje … Veruješ v to?«

Posted by:

6. aprila, 2014: 5. postna nedelja - leto A

Dve nedelji nazaj se nam je Jezus ob srečanju s Samarijanko predstavil kot Živa voda, ki poživlja naše življenje tako, da skuša odgovoriti na človekovo temeljno željo po smislu, sprejetosti in po biti ljubljen. Prejšnjo nedeljo nam je po čudežu ozdravitve sleporojenega pokazal, da je on tista Luč, ki prihaja na svet, da bi spregledali in ne hodili v temi greha in zla. Danes pa se dotakne najbolj kočljivega področja človekovega bivanja: področja minljivosti in smrti, ki je neločljivo povezano z vsebino naše vere.

Če je bila Lazarjeva smrt za Jezusa »priložnost«, da se ob obuditvi od mrtvih razodene kot Božji Sin, je bila za prisotne preizkusni kamen njihove vere. Preden Jezus obudi Lazarja od mrtvih, se o smrti in življenju po njej pogovarja z njegovo v žalovanje zavito sestro Marto. Marta je z očitkom: »Gospod, ko bi bil ti tukaj, bi moj brat ne umrl,« ubesedila stisko človeka, ki se sreča s svojo minljivostjo in z minljivostjo svojih bližnjih. Kolikokrat bi človek lahko dejal ali pa morda celo reče: »Ko bi Bog obstajal, se to ne bi zgodilo … ta ne bi zbolel … tisti ne bi umrl … oni ne bi ostal brez staršev … «

Toda očitkom žalujoče Marte sledijo njene besede zaupanja: »Vem, da ti bo Bog dal, kar koli ga zaprosiš.« Jezus ji spregovori o vstajenju njenega brata, ob tem pa preizkusi njeno vero. Predstavi se ji kot tisti, ki je »vstajenje in življenje«, a ji hkrati zastavi tudi izzivalno vprašanje: »Veruješ v to?« Mártina izpoved vere je obrodila sad; Jezus se je izkazal kot gospodar nad življenjem in smrtjo in mrtvega Lazarja obudil nazaj v življenje.

Dogodek Lazarjeve obuditve nazaj v življenje je mnoge prisotne pripeljal do vere v Boga in njegovega Sina Jezusa Kristusa. A po drugi strani je bil isti dogodek usoden za Jezusa, saj so ga po tem judovski voditelji sklenili umoriti. Danes vemo, da tudi njegova smrt – podobno kot Lazarjeva – ni bila zaman, ampak da bi nam preko nje s svojim veličastnim vstajenjem Jezus resnično pokazal, da je on sam Vstajenje in Življenje. In pri tem ni bilo v ospredju razkazovanje Jezusove božanske narave, ampak je želel podariti človeštvu zagotovilo življenja po smrti, ki je obljubljeno vsakemu, ki Vanj veruje.

Vsako spremljanje na smrt bolnih, skrb za umirajoče, slovo od pokojnih, postanek ob grobu … vsa ta dejstva, s katerimi se srečujemo, so nenehni izziv za vero v življenje po tem življenju, za večno življenje. Ob takih dogodkih se ne moremo izogniti vprašanju, ki se kar samo pojavlja: »In ti, veruješ v to? Ali pa morda ob srečanju s smrtjo bližnjih in ob njihovem pokopu za vedno pokoplješ svojo vero?«

Velikonočni prazniki, ki so pred vrati, nam pomagajo poživljati vero v večno življenje, da bi mogli iz nje živeti tudi v trenutkih nemoči ob doživljanju lastne minljivosti in minljivosti naših bližnjih. Če v dogodkih Jezusovega trpljenja, smrti in vstajenja ne prepoznamo tega sporočila, bo bližnje velikonočno praznovanje samo običaj, brez vsebine in smisla za naše življenje.

Janko Rezar, župnik

0
  Povezane objave
  • No related posts found.