Med farizejsko in evangeljsko pravičnostjo

Posted by:

16. februarja, 2014: 6. nedelja med letom - leto A

V judovstvu so pismouki in farizeji veljali za tiste, ki so res dobro poznali judovsko Postavo, temelječo na desetih Božjih zapovedih. »Oplemenitili« so jo z mnogimi razlagami in določili, kako naj živi verni jud. In vsega tega so se tudi držali – vsaj navzven. Zakaj potem Jezus mnogokrat ni zadovoljen z njimi? V govoru na gori od svojih učencev celo izrecno zahteva, naj bo njihova pravičnost večja od pravičnosti pismoukov in farizejev, če hočejo priti v nebeško kraljestvo.

Za farizeje je bila pravičnost v tem, da so se navzven strogo držali določil, a v srcu so dejansko mislili drugače. Vendar Jezus noče takšne pravičnosti. Zanj so bili farizeji pobeljeni grobovi – na zunaj nedosegljivo čisti in popolni, v srcu pa polni hudobije. Jezus noče, da bi se njegovi učenci samo na zunaj držali zapovedi – ali zato, da nas ne bi ljudje obsojali ali pa iz strahu pred Božjo kaznijo. Samo tista pravičnost, ki izvira iz iskrenega srca, je zares nekaj vredna.

Ko Jezus dopolnjuje Postavo, želi, da bi zapovedi najprej v srcu vzeli za svoje. Greh ni samo umor, laž, kraja in nečistovanje, ampak že preproste drže srca, kot so jeza, sovraštvo, nevoščljivost, ljubosumnost, poželenje, prirejanje resnice … Proti peti Boži zapovedi »Ne ubijaj« ne greši samo tisti, ki je dejansko komu vzel življenje. Vsaka jeza je že začetek sovraštva in pot k zločinu. Tudi do nezvestobe ne pride kar naenkrat – odločitev se izvrši že prej kot samo dejanje; prešuštvo se začne že z nečistimi pogledi in željami. Tudi laž in prevara se začneta v srcu. Lažnivci hočejo druge prepričati, da govorijo resnico – če ne gre drugače, so pripravljeni celo priseči. Kdor pa je pošten in resnicoljuben, mu sploh ni treba prisegati in s tem Boga klicati za pričo.

Jezus se je v svojem govoru na gori dotaknil pete, šeste in osme zapovedi. Seveda pa isto velja tudi za vse druge. Ne moreš se pred ljudmi razkazovati, da si veren in pobožen, v srcu pa bi Boga zaničeval. Ne moreš samo zaradi lepega vtisa paziti, da ne bi s preklinjanjem koga pohujšal. Ne moreš prihajati k maši in se držati nedeljskega počitka samo zato, da ne bi domačim dajal slabega zgleda. Ne moreš spoštovati staršev samo zato, da te ne bi ljudje opravljali. Ne moreš biti pošten samo zato, ker ne bi rad zapravil svojega ugleda ali ker se bojiš policije.

Kdor bi hotel samo na zunaj veljati za pravičnega, ni nič boljši kot farizeji in ne bo prišel v nebeško kraljestvo. Človek lahko navzven izgleda »brez greha«, a je v sebi poln takih in podobnih čutenj, ki so daleč od ljubezni do Boga in bližnjega. Poznavanju zapovedi dodajmo še poznavanje in spremljanje tega, kar nosimo v srcu, da bo naša pravičnost presegla farizejsko in bo bližje Božji pravičnosti, ki presoja namene srca.

Janko Rezar, žpk

0
  Povezane objave
  • No related posts found.