Skušnjave – preizkus odločitve za Boga

Posted by:

9. marca, 2014: 1. postna nedelja - leto A

Post, ki smo ga začeli na pepelnično sredo, ni samemu sebi namen, pač pa je sredstvo, s katerim dosežemo kakšno krepost, oz. pripomoček, da bi obvladovali svojo sebičnost. Svojo vrednost ima samo takrat, ko vodi k dobremu oz. boljšemu. Smisel posta in skušnjav, ki se jim izpostavimo z odpovedjo nečemu, je v tem, da preizkusimo svojo trdnost v odločitvah, še zlasti v odločitvi za Boga. Vztrajanje v odpovedi in premagovanje skušnjav nam pomaga rasti v veri ter v ljubezni do Boga in do bližnjih.

Jezusov štiridesetdnevni post v puščavi (potem ko je bil krščen v Jordanu) je bil priprava na začetek njegovega javnega delovanja in učenja. To, da se je po štiridesetdnevnem postu v puščavi zmogel upreti skušnjavi, da bi svojo lakoto potešil z zlorabo svoje božanske moči, mu je tudi kasneje koristilo. Tako je ljudem lažje pokazal, da človek ni samo telo in ne živi samo od materialnih dobrin, pač pa potrebuje tudi duhovno hrano. Res je, da je s čudežno pomnožitvijo kruha tudi sam nahranil ljudstvo, vendar vemo, da se je tudi umaknil, ko so ga zaradi tega ugodja hoteli imeti za kralja, ker niso razumeli, da jim želi dati kaj več kot samo potešiti lakoto s čudeži …

Upor proti drugi skušnjavi – da bi preizkušal Boga z nerazumnim ravnanjem – mu je koristil k temu, da je znal uporabiti svoje človeške sposobnosti, preden se je poslužil svoje božanske moči. To se je pokazalo tudi v trpljenju, ki ga je vdano sprejel in se uprl eni največjih skušnjav, v katero so ga vabili celo verski voditelji: da bi stopil s križa (neki film jo opiše kot »zadnjo skušnjavo«).

Zavrnitev satana in njegovih zvijačnih načrtov namesto da bi se mu priklonil in ga molil, je pripomogla k temu, da je tudi kasneje znal prepoznavati Satana in njegovo demonsko delovanje v človeku ter ga izganjati, s tem pa je človeka osvobajal obsedenosti.

V boju proti skušnjavam Jezusa odlikuje modrost, s katero skušnjavo prepozna, in odločnost, s katero jo zavrne. Oboje pogrešamo v pripovedi o Adamu in Evi ter o njunem prvem grehu oz. prvem koraku, ko je človek zavrnil Boga in se obrnil proti svojemu Stvarniku. Niti Eva niti Adam v prigovarjanju kače nista prepoznala delovanja skušnjavca. Prav tako ne eden ne drugi nista zmogla toliko odločnosti, da bi skušnjavo v začetku zavrnila, kasneje pa za to nista imela več moči.

Iz prebrane Božje besede lahko prepoznamo, da smo ljudje (tako moški kot ženske) vedno na neke vrste preizkušnji, ko smo postavljeni pred odločitev za dobro ali slabo – temu pravimo svoboda. S svojo (ne)močjo se dostikrat ne zmoremo in ne znamo upreti skušnjavi, pa čeprav vemo, da nekaj ni dobro za nas – zato je prav, da iščemo pomoč v Bogu. Kristus pravzaprav ni premagoval skušnjav zaradi lastnega treninga in dobrega počutja, pač pa da bi tako postal blizu skušanemu človeku ter mu dajal moč. Apostol Pavel misli na to, ko zapiše: Kjer se je pomnožil greh, tam se je pomnožila milost – če Bog dopušča skušnjave, nam bo dal tudi moč, da jih premagamo.

In da bi zmogli manjše ali večje skušnjave v življenju modro prepoznati ter odločno zavračati, nas Cerkev vabi ter vzgaja s postnim časom, ki naj bo čas odpovedi, molitve in dobrih del. Vaja v odpovedovanju majhnim stvarem (sladkarijam, alkoholu, cigaretom, televiziji, internetu, mesu ob petkih in drugim dobrotam in še čemu) in pa vztrajanje v molitvi, branju Svetega pisma, udeležba pri bogoslužju in na križevem potu, morda poživitev družinske molitve in še česa nam bo v pomoč, da bomo mogli mirno in odločno odreagirati tudi v večjih skušnjavah ter preizkusih osebne trdnosti in zrelosti  ter tako preprečiti večjo škodo, ki bi jo ti pojavi mogli povzročiti v našem osebnem ali družinskem življenju.

Janko Rezar, župnik

0
  Povezane objave
  • No related posts found.