Splača se

Posted by:

15. avgusta, 2014: Marijino Vnebovzetje

V Jeruzalemu so že v 5. stoletju obhajali 15. avgusta spomin dneva, ko je Marija »zaspala«. V Rimu so sprejeli to praznovanje v 8. stoletju kot praznik Marijinega vnebovzetja. Čeprav je bila vsebina verovanja v Marijino vnebovzetje, jo je kot versko resnico razglasil šele papež Pij XII. 1. novembra 1950.

Upal bi si trditi, da se množice vernikov, ki se ob prazniku Marijinega vnebovzetja zbirajo v Marijinih božjepotnih svetiščih po domovini in širom po svetu, ne ukvarjajo toliko zavestno s samo vsebino verske resnice o Marijinem vnebovzetju in tudi ne z načinom, kako je to sploh mogoče. Zdi se mi, da je večji poudarek na samem sporočilu praznika, ki se neposredno navezuje na veliko noč: po tem sedanjem, zemeljskem, nas čaka nekaj več; čaka nas življenje po smrti, čakajo nas nebesa. Na to nas spominja apostol Pavel v pismu Korinčanom, ko zatrjuje, da bomo po Adamu (človeku) sicer res vsi umrli in zapustili ta minljivi svet, a s Kristusom bomo vsi oživeli, ker je s svojo žrtvijo na križu premagal greh, sovraštvo in najhujšega sovražnika, smrt.

In ker za Marijo verjamemo, da je bila zaradi svojega poslanstva Božjega materinstva obvarovana greha, zanjo še posebej verjamemo, da je bila obvarovana tudi posledic tega greha, to je smrti. Od tu izhaja prepričanje, da je morala biti nagrajena z vnebovzetjem – tudi telesnim.

In kakšno je sporočilo praznika za naše življenje? V prvi vrsti v tem, da se splača truditi se in živeti Božje otroštvo, ki smo ga prejeli pri krstu, potem ko smo se odpovedali hudemu duhu in vsem njegovim delom. To pa ni enkratno dejanje, pač pa terja od nas nenehno prizadevanje. To je boj oz. spopad, ki ga je v videnjih gledal apostol Janez in je opisan v knjigi Razodetja. Žena, obdana s soncem je podoba Marije, lahko pa tudi Cerkve in njenih članov. Zmaj, ki jo ogroža, je hudi duh, zlo, ki njo – in nas – ovira, da bi rojevali oz. dajali dobre sadove. V boju z njim nas ovira dvoje: najprej prepoznati oz. ločiti, kaj je dobro in kaj slabo, potem pa biti dobremu tudi brezpogojno zvest. Za »zmaja« je rečeno, da ima sedem glav (=mnogo različnih obrazov) in deset rogov (=še več različnih načinov delovanja, napadanja), na glavah pa krone, ki so znamenje vladanja, oblasti. Če dobro pomislimo, je ob mnogih obrazih in oblikah zla v svetu velikokrat težko prepoznati dobro in ga ločiti od slabega, sploh danes, ko vlada prepričanje, da ni greha, da je vse dobro, vse prav, vse dovoljeno. In se zgodi, da ne ločimo več med resnico, polresnico in lažjo in da celo laž ob nenehnem propagiranju počasi postane resnica, ki ji verjamemo.

Če pa že uspemo ločiti »zrnje od plevela«, dobro od slabega, pa nam velikokrat zmanjka moči, poguma ali volje, da bi vztrajali v tem, kar spoznamo za dobro, sploh ker to velikokrat pomeni delati, misliti in govoriti drugače kakor misli, govori in dela večina.

Žena v videnju je pri svoji drži bojevanja proti zmaju potrebovala Božje posredovanje, »pomoč od zgoraj«. Mi imamo specialistko za to pomoč, Vnebovzeto Marijo, našo priprošnjico pri Bogu. Kakor smo molili v glavni mašni prošnji, jo vedno znova prosimo, da bi bili »vedno usmerjeni v to, kar je Božjega, da bomo v nebesih deležni njene slave.«

Janko Rezar, župnik

0
  Povezane objave
  • No related posts found.