Spremenjenje – trenutek prave Božje podobe

Posted by:

16. marca, 2014: 2. postna nedelja - leto A

Življenje je sestavljeno iz mnogo podob in obrazov. So trenutki, ki bi jih človek najraje karseda hitro pozabil. In so trenutki, za katere bi si želel, da bi trajali večno.

Za izbrane apostole (Petra, Jakoba in Janeza) je bil eden nepozabnih trenutkov dogodek na gori Tabor. Njihov trud za vzpon na goro ni bil poplačan le z odličnim razgledom, ampak več kot to: z Jezusovim spremenjenjem. Jezusa so videli v novi, drugačni luči. Doslej so poznali Jezusov človeški obraz: podobo moškega, ki ni bil nič drugačen od drugih; poznali so njegovo poreklo, navade, barvo njegovega glasu … Po nekaj čudežih so sicer lahko sklepali na njegovo Božansko naravo. Na gori pa so prvič spoznali drug(ačn)ega Jezusa, pravega, tistega, ki ga ni mogoče videti z vsakodnevnimi očmi, v običajni dnevni svetlobi. Po spremenjenem obrazu in obleki so ga spoznali kot Božjega ljubljenega Sina, ki ga Bog pošilja z naročilom: »Njega poslušajte!«Zato je vreden večje pozornosti kot Mojzes in Elija, ki predstavljata postavo in preroke.

Izkušnja spremenjenja na gori je morala biti res veličastna, sicer Peter ne bi prišel na idejo postaviti šotore vsem trem Božjim poslancem. Želel je, da bi trenutek Božje slave na gori trajal večno. A pot do takšne slave je bila še dolga in Jezus je to vedel. Izbrane apostole je hotel vnaprej pripraviti na dogodke svojega trpljenja, križanja in vstajenja, da bi jih zmogli razumeti in ne bi obupali takrat, ko bo njegovo do smrti trpinčeno obličje vse prej kot božansko … Vemo, kaj se je zgodilo z omenjenimi učenci kljub tej dragoceni izkušnji … A vendarle izkušnja Jezusovega spremenjenja ni bila zaman – njen pomen so razumeli po srečanju z vstalim Gospodom. Zato jim je tudi naročil, naj o tej izkušnji ne govorijo nikomur, dokler ne bo vstal od mrtvih in bodo v celoti poznali odrešenjsko poslanstvo Božjega Sina.

Jezusovo spremenjenje na gori nam razodeva tudi našo, človeško pravo podobo: nismo le bitje telesa in duha, zdravja in bolezni, igrivosti in utrujenosti, življenja in smrti … Človek je božja podoba, je bitje večnosti in neskončnosti, naša vsakdanja stvarnost  skriva več, kot sploh moremo slutiti – v božjih očeh je človek nepojmljiva vrednota.

Ljudje potrebujemo trenutke »Božjega spremenjenja«, iz katerih bomo črpali moč za izzive, lepoto in križe vsakega dne. Izkušnja poglobljene molitve, tišine in miru, ko sem v cerkvi, izkušnja lepe nedeljske ali delavniške sv. maše, izkušnja Božje bližine na duhovnih vajah ali ob slovesnejših dogodkih, ob prejemu zakramentov krsta, birme, poroke ali duhovniškega posvečenja … vse to so trenutki, ko Boga doživimo v drugačni, spremenjeni podobi. A ne moremo ostati zgolj pri tem, saj življenje ni samo praznik. Življenje je treba živeti z vsem, kar nam prinaša, tudi s križi.

Naj bo postni čas čas odkrivanja priložnosti za srečanja z Gospodom, ki nas bodo spreminjala in delala njemu podobne: morda čas, ko več berem Sveto pismo, prisluhnem kakšni razlagi Božje besede, preberem kaj iz življenja svetnikov, se kdaj umaknem v tišino, v naravo, več molim … Naj bo čas odkrivanja lepih izkušenj Boga, ki mi bodo vir moči in upanja tudi v premagovanju križev.

Janko Rezar, žpk

0
  Povezane objave
  • No related posts found.