Srečanja z Vstalim

Posted by:

27. aprila, 2014: 2. velikonočna nedelja - leto A

Dvomljiva drža apostola Tomaža sodobnemu človeku ni tuja. Ko smo pri verouku govorili o Jezusu, je nekdo svetopisemska poročila o njem – hote ali nehote – imenoval »pravljice«, ki jih poslušamo pri sv. maši. Nato smo ugotavljali, da samo polovica otrok verjame, da je Jezus zgodovinska oseba, ki je živel in umrl pred dva tisoč leti. Druga polovica je že za to dejstvo terjala zgodovinske dokaze, ki jih sicer ne manjka. Še večja težava se je pokazala, ko smo govorili o Jezusovem vstajenju: samo peščica je soglašala s tem, da je Jezus resnično vstal od mrtvih, ostali so spet zahtevali dokaze.

Ne samo otroci, tudi odrasli nismo dosti na boljšem glede vere v vstalega Jezusa Kristusa, ki je premagal trpljenje in smrt za naše odrešenje. Vprašanje naše vere ni sklenjeno s krstom in z birmo, ampak se takrat z vero šele začnemo bolj resno soočati. Če apostolom, ki so z Jezusom preživeli tri leta njegovega javnega delovanja in so ga po trpljenju in smrti doživeli kot »Vstalega«, ni bilo lahko verovati vanj, koliko večji izziv je to za vse kristjane, ki lahko zgolj poslušamo in prebiramo pričevanja prvih prič o povelikonočnih dogodkih izpred dva tisoč let.

A vendar nam ta pričevanja dajejo nekaj smernic za naše verovanje. Med drugim to, da vera ni stvar dokazov: »Blagor tistim, ki niso videli, pa verujejo!« Ta blagor sta – ob drugih evangeljskih blagrih – v svojem življenju in delu v polnosti uresničevala papeža Janez XXIII. in Janez Pavel II., ki ju Cerkev danes potrjuje v njunem svetništvu.

Janez XXIII. je že kot mlad bogoslovec je zapisal, da ga Bog kliče na pot svetosti, zato je pred sebe postavil štiri osnovna pravila: združenost z Jezusom, zbranost v srcu, molitev rožnega venca in nenehno čuječnost v vseh svojih dejanjih. V svoji pastoralni poklicanosti je želel Janez XXIII. uresničiti vlogo pastirja in očeta, kot je razvidno iz njegovih osebnih zapisov. Poteze očetovstva je bilo mogoče razbrati v njegovi dobroti, prijaznosti, blagosti, veselju, preprostosti, ponižnosti, zaradi česar so ga tudi imenovali »dobri papež«. Ta očetovska drža je bila izrazita v vseh njegovih dejanjih.

Papež Janez Pavel II.  je že v mladosti zapisal, da človeško življenje ni samo odvijanje dogodkov, ampak ima kvalitativno težo, ki je povezana z ljubeznijo. Dejal je, da si mora človek organizirati vse svoje življenje tako, da bo v vseh njegovih vidikih izraz Božje slave. To je postal tudi program njegovega življenja.

Tri pomembne osebe, ki so korenito zaznamovale življenjsko pot in duhovnost Janeza Pavla II. Na prvem mestu je bil to njegov oče, ki ga je naučil moliti in mu pomagal razviti globok verski čut. Najdragocenejša očetova dediščina je bila preprosta, ljudska vera. Druga oseba, pomembna na njegovi duhovni poti, je bil laik Jan Teranowski, ki ga je Karol Wojtyla imenoval preprosto »apostol«. Bil mu je pomembna oporna točka, ob kateri je odkril vlogo laikov v Cerkvi in družbi, bistveno pa mu je tudi pomagal odkriti duhovniški poklic.

Tretji pomembni lik pa je bil krakovski nadškof, ki je mladega Wojtylo sprejel v skrivno semenišče. Te tri osebnosti so pomembno vplivale na razvoj treh elementov, ki so ostali stalnica v življenju Janeza Pavla II.: preprosta vera, mistična globina, ki jo je osvojil preko del sv. Janeza od Križa, ter pogumno in vztrajno pristopanje k življenjskim oviram, s pogledom na zgodovino, v kateri je videl poseg Boga. (vir: Družina)

Janko Rezar, župnik

0
  Povezane objave
  • No related posts found.