Škof Anton Vovk (1900 – 1963) je vodil ljubljansko škofijo v težkem obdobju, ki je nastopilo za Cerkev v Sloveniji v času komunizma. Svojo neuklonljivost revolucionarni oblasti je drago “plačal”, saj so ga hotele takratne oblasti umoriti in so mu pripravile zažig, ki pa k sreči ni popolnoma uspel. Prav ta dogodek, ki tako zaznamuje Vovkovo življenje, je dal pričujoči knjigi tudi naslov. Naj tudi življenjepis Aca Jeranta pripomore, da bo božji služabnik Anton Vovk čimprej prištet med blažene.
Priporočilo:Knjižico sem prebrala "na dušek". Opisuje življenjsko pot škofa Volka, ki se je 1900 rodil v isti hiši kot pesnik Prešern. Bolan in slep je umrl leta 1963. Znan je dogodek iz njegovega življenja, ko so ga 20. januarja 1950 zažgali na železniški postaji v Novem mestu. Bolj manj pa je znano, kako ga je povojna oblast zasliševala in onemogočala pri duhovniškem poslanstvu. Meni je bil zanimiv podatek, kako prefinjeno so poskušali spreti mariborskega in ljubljanskega škofa. Škof Držečnik je takoj dobil potni list, škof Volk pa tudi po dveh letih ne. V tej drobni knjižici so še druga pričevanja o trpljenju naših duhovnikov (ste vedeli, da je bil škof Lenič zaprt sedem let in od tega dve leti v samici?) in o času, ko smo bili verni ljudje "notranji sovražnik št. 1". Priporočam v branje, tudi za zato, ker se nekatere floskule ponavljajo vse do današnjih dni.
Milena Kumer
ShareAVG
2012