Cerkev stoji na razglednem položaju vrh hriba nad Pako. Sestavljena je iz pravokotne ladje, enako širokega tristransko sklenjenega prezbiterija, zvonika s piramidasto kapo in pritlične zakristije. Ladja in prezbiterij sta sekundarno obokana. Veliki oltar je iz konca 18. stoletjastranska oltarja sv. Valentina in Lucije sta iz konca 19. stoletja, a imata baročni plastiki. Cerkev je preprosta, a tipična stavba poznogotskega izvora, ki je v baročni dobi – takrat so ji tudi prizidali zvonik – doživela temeljite prezidave.

Vir:

  1. velenje.si
Zavetnik:

Sveti Brikcij iz Toura (370 – 444)

Brikcij je bil četrti škof v Touru (Francija) in je nasledil sv. Martina leta 397. Po legendi je bil sirota. Sv. Martin ga je rešil in vzgojil v samostanu Marmoutiers. Pozneje je postal Martinov učenec. Vendar je bil ambiciozni, nestanovitni in godrnjavi Brikcij popolno nasprotje svojega učitelja Martina. Ostala je zapisana izjava sv. Martina: “Če je Jezus prenašal Juda, zakaj jaz ne bi mogel Brikcija?”. Sv. Martin je seveda v Brikciju videl velike milosti, ki pa jih je bilo potrebno potrpežljivo počakati.
Kot škof v Touru je Brikcij opravljal svoje dolžnosti. Širile so se govorice, da je podlegel posvetnim užitkom. Ko je v nuna v njegovem gospodinjstvu rodila otroka se je širila govorica, da je otrok njegov. Opravil je obred z razžarjenim ogljem, ki ga je položil v žep svojega plašča in odromal na grob sv. Martina. Z nezgorenim plaščem bi naj dokazal svojo nedolžnost.
Prebivalci Toura mu niso verjeli in ga prisilili, da zapusti Tour. Naj bi potoval v Rim in dobil odvezo za svoje grehe od papeža.
Po sedmih letih izgnastva v Rimu se je vrnil v Tour, ker je administrator, ki ga je nadomeščal umrl. Bil je spremenjen človek. Po vrnitvi je služil s takšno ponižnostjo, da so ga ljudje častili za svetnika že ob njegovi smrti.

Njegov spominski dan je 13. november.

Vir: Wikipedija