ŽUPNIJSKO ROMANJE v Nemčijo v dneh od 17. do 20. julija 2012

Posted by:

Naša župnija že kar nekaj let uspešno sodeluje s turistično agencijo Aritours iz Maribora in Milanom Padežnikom kot prevoznikom. Z njimi smo prepotovali kar precejšen del Evrope. Zaupali smo jim tudi letošnje romanje in v celoti so izpolnili naša pričakovanja.

1. dan: Velenje-Heidelberg

Šele potem, ko je naš avtobus nabiral kilometre – skoraj 900 jih je bilo v eno smer, smo se zavedli veličine odločitve naših prednikov, ki so v Kelmorajn (današnji Köln) od 14. stoletja dalje romali peš. Koliko je bilo na njihovi poti nevarnosti, prebrodenih rek, bolezni, lakote, plačila mostnin in drugih davščin vedo le tisti srečneži, ki se jim je uspelo vrniti in o tem pripovedovati drugim.

Naša skupina je v Velenju brez ovir zasedla sedeže v udobnem avtobusu in se predala v varne šoferske roke Milana in Toneta, vodički Alenki in duhovnima voditeljema Mateju in Janku. Romarski dan smo vedno začeli in končali z molitvijo hvalnic in večernic  in se pri sveti maši priporočili še Romarju z veliko začetnico. Na oltar smo vsak dan polagali namen našega romanja in številne druge prošnje za tiste, ki smo jih pustili doma.

Prvi dan, ki je običajno zelo naporen, smo za kratek čas razmigali naše ude v živahnem univerzitetnem mestecu Heidelberg. Tistem mestu, ki ga starejša generacija pozna po znanem filmu Princ študent in slavnem tenoristu Mariu Lanzi. Meni bo ostal v spominu po osupljivo hitrem tramvaju, ki mu je naša romarka za las ušla. Večerja in počitek sta se nam krepko prilegla.

2. dan: Köln-Aachen

Cilj drugega dne je bil Köln. Katedrala, ki je ena največjih gotskih stavb sveta, te prevzame že zunaj. Ne nehaš se spraševati kako so jo lahko zgradili? In gradili so jo 600 let od 13. stoletja naprej. Kljub moderni razsvetljavi je notranjščina precej temna, a doživeli smo, da je skozi velika barvna okna posijalo sonce. V trenutku smo bili v popolnoma drugačnem prostoru – neizmerno velikem in svetlem.

Relikvije  svetih treh kraljev je v Carigrad prinesla cesarica Helena, od tam so prišle v Milano in tu jih je vzel cesar Friderik Barbarossa in jih prinesel v Köln, kjer so še danes shranjene v veličastni zlati skrinji. Vsakih sedem let jih izpostavijo v češčenje. Trije kralji so postali zavetniki popotnikov in romarjev.

Biti v katedrali in si ne ogledati zakladnice bi bil greh.  Občudovali smo prefinjenost zlatarskih mojstrov in šivilj, ki so znale z nitjo in šivanko portretirati na blagu. Med tem ko so nekateri romarji premagovali stopnice na zvonik, smo drugi iskali spominke in prosti stol za kavico.  Sledil je še sprehod do cerkve Sv. Martina in mestne hiše.

V poznih popoldanskih urah so utrujene noge z veseljem naredile še nekaj korakov do avtobusa. Odpeljali smo se proti Aachnu, kjer so nas pozdravile evropske zastave – tudi slovenska.

3. dan: Aachen-Cochem-Trier

Aachen je najzahodnejše nemško mesto, ki mu je prvi in najpomembnejši pečat dal cesar Karel Veliki v 9. stoletju. Tudi v Aachen so hodili naši romarji in tako kot mi občudovali oktagonalno kapelo, ki je prava zakladnica cerkvene umetnosti. Po strogem protokolu in zaklepanju vrat smo se povzpeli do vladarskega stola Karla Velikega in občudovali simboliko, ki ga je navdihovala pri vladanju. Iz Palestine je dal pripeljati originalni kamen in naredili so mu stol kot ga je imel kralj Salomon. Ko je sedel na njem in sprejemal podanike, je imel v vidnem polju pred seboj  križanega. Pod kupolo je čudovit mozaik Kristusa Kralja in pod njim 23 modrih mož, ki mu darujejo krono. V enem od teh mož se je prepoznal tudi sam Karel. Na sploh velja, da je bil pobožen kristjan in skrben kralj, ki je verjel, da je sveta dolžnost krščanskega vladarja skrb za materialno in duhovno blaginjo svojega ljudstva.

Pred mrzlim vetrom smo se zatekli v avtobus in se pustili razvajati lepim razgledom ob reki Mozeli. Mestece Cochem  je bilo polno turistov in kar žal nam je bilo, da nismo imeli časa kolesariti. A časa je bilo dovolj, da smo tudi v cerkvi Sv. Martina zapeli njemu v čast.

Do Triera, verjetno najstarejšega nemškega mesta, smo se vozili ob reki in vinogradih. Strma pobočja so skrbno obdelana in kamor ti seže oko vidiš vinograde. Da imajo res dobro vino, smo potrdili vodički, ki nam je na avtobusu organizirala pokušino vin. Od polsuhih do sladkih, vse je bilo tako dobro, da nismo pustili niti kapljice.

4. dan: Tübingen-Velenje

Zadnji dan romanja smo namenili Primožu Trubarju. Tübingen  je eno najstarejših in najživahnejših univerzitetnih mest Nemčije.  Stolnica Sv. Jurija in trgi okrog nje so se bohotili v cvetju in zelenju. Konec leta 1550 so v Morhartovi tiskarni natisnili prvi slovenski knjigi. Derendingen, ki je del Tübingena, je za Slovence še posebno pomemben. V tem kraju je Primož Trubar živel in deloval kot pridigar kar 20 let. Tu je dokončal prevod Nove Zaveze. Pokopan je neznano kje na pokopališču ob cerkvi, ki ima njegovo spominsko ploščo.

Pričakala nas je prijazna domačinka, ki je prav simpatično izgovarjala slovenska imena. O Primožu so ji besede kar vrele iz ust. Po praznih cerkvenih stolih nam je razstavila številno slovensko in nemško gradivo o njem. Povedala nam je tudi, da je imel Primož vinograd z razlogom. V domače kraje je vino pošiljal v sodu z dvojnim dnom. V njem so bile skrite knjige »za lube Slovence«.

Pred nami je bilo še 800 km vožnje. Vreme se je potem, ko smo se že vračali, pokvarilo. Najhuje je bilo pred mejo z Avstrijo in Slovenijo. To je bila noč, ki je povzročila številne vremenske nevšečnosti in narastlo Muro.

Romarji v avtobusu smo bili obvarovani vsega hudega. Zanimivo smo preživeli štiri dni in nekateri že kujejo načrte za prihodnje leto. Morda se nam pridružite tudi vi?

Milena Kumer

0
  Povezane objave
  • No related posts found.